Spomnim se tistih prvih let, ko sem naredila izpit za vožnjo kolesa z motorjem. Ravno kakšno leto ali dve prej je prišel v veljavo tudi zakon, ki je zahteval, da se pri vožnji z »mopedom« uporablja čelada. In ker mladi uporabe čelade nismo bili navajeni, saj prej pač ni bila potrebna (in je tudi na kolesu ni bilo potrebno nositi, tako kot danes), nas je bilo veliko prepričanih, da čelade niso »kul«. S čelado na glavi si smešen, nihče te ne prepozna, pokvariš si frizuro, poleg tega pa so čelade še grde … Kar nekaj časa je trajalo, da smo se sprijaznili z obvezno čelado in policisti, ki so nas poleti ustavljali med vožnjo do kopališča ter nam pisali kazni, so imeli kar nekaj dela.
Svoja otroka že od malih nog učim, da čelada ni le z zakonom predpisana in nujna zaradi varnosti, temveč sem ju uspešno prepričala tudi v to, da je čelada »kul«. Kako? Tako, da sta si lahko izbrala otroški čeladi (http://www.chebeltza.com/na-kolesih/oprema-in-dodatki/otroske-celade.html), ki sta jima všeč. Hči ima belo kolesarsko čelado, porisano s češnjami, sin pa čelado z vzorcem zebre. In tako je hči na kolesu spomladanska princesa, sin pa na poganjalcu raziskovalec v afriški savani.
Morda bo kdo rekel, da
pri čeladi še zdaleč ni pomembno, kakšnega videza je, ali da bi
bilo treba otrokom, ki so izbirčni glede podobe čelade in želijo
biti »kul«, zgolj nekoliko izprašiti »ta zadnje«. Ampak meni se
ne zdi nič narobe, če ima otrok čelado, ki mu je všeč, in jo
zato še toliko raje nosi. Saj veste: namen bunde je tudi v tem, da
nas pozimi greje, pa si zato vsak rad v trgovini izbere takšno, ki
mu je všeč. Če bi štela samo funkcionalnost, ne pa tudi estetika,
potem bi lahko vsi nosili grda oblačila, grde čevlje, se vozili z
grdimi avtomobili in tako naprej. Ampak ljudje smo pač bitja, ki
najdemo veselje tudi v lepem videzu stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar